| Napisal/a LORELLIA, v nedelja, 29. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
noč mi je obrisala prah iz porazov,
slonečih na mavrični blazini
tvojega jutra...
stala sem in se upirala;
ne dam svojih spužvastih besed
niti svojega rdečega lica,
ki bo spet pilo potoke solza
in izpilo morja mojih kapljic...
ne dam svojih sklonjenih oči,
potrtih pod okriljem vek,
strtih od premnogih bitk,
ki bodo spet častile dež in
prale v njem svoj pravi sij...
ne dam nič več drobtinic sna,
ne dam več sajastih izpovedi srca,
ostane mi le krik in beg;
ko niti ni moči da sploh bi šla...
in vendar pride noč,
obrisala mi je prah s porazov
in čas mi nekaj kril prišil je na ramena,
in mi dal nekaj stopnic pred kolena,
in zmogla sem zrasti...
tako zdaj ležim na tej tvoji blazini,
rišem krivulje in štejem oblake,
pletem ti mreže
spodbujam korake,
in soncu dajem tvoje ime...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
