Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
noč mi je obrisala prah iz porazov,
slonečih na mavrični blazini
tvojega jutra...
stala sem in se upirala;
ne dam svojih spužvastih besed
niti svojega rdečega lica,
ki bo spet pilo potoke solza
in izpilo morja mojih kapljic...
ne dam svojih sklonjenih oči,
potrtih pod okriljem vek,
strtih od premnogih bitk,
ki bodo spet častile dež in
prale v njem svoj pravi sij...
ne dam nič več drobtinic sna,
ne dam več sajastih izpovedi srca,
ostane mi le krik in beg;
ko niti ni moči da sploh bi šla...
in vendar pride noč,
obrisala mi je prah s porazov
in čas mi nekaj kril prišil je na ramena,
in mi dal nekaj stopnic pred kolena,
in zmogla sem zrasti...
tako zdaj ležim na tej tvoji blazini,
rišem krivulje in štejem oblake,
pletem ti mreže
spodbujam korake,
in soncu dajem tvoje ime...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a Tomi, v 01-11-2006 07:17,
1. prah porazov
Globoka izpoved in končno spoznanje, da si sama iznašla si moč.Prelepo ovenčan izliv in razplet notranjih grčev, ki se tako radi porajajo v mladosti vsakega čutečega bitja.
Objavil/a ajda, v 01-11-2006 08:18,
2. Prah porazov
in z novim jutrom bos vstala kot Feniks iz pepela, prerojena, zeljna in voljna nove ljubezni, zarki sonca ti bodo hvalezni, da jim zaupas in vrnili ti bodo toplino dotika...
Cetudi bi zelela, da se pesem ne bi zalezla v pore, kar sama sili in si isce pot do duse, je pa seveda ta pot nakazana, ker: ... tako zdaj ležim na tej tvoji blazini, rišem krivulje in štejem oblake, pletem ti mreže spodbujam korake,
(0 glas)
