Napisal/a cbking, v ponedeljek, 23. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ob obali je stala majhna koča kjer so stregli pijačo. Sedela sta pri eni od miz, noge pomakala v morje. Zaljubljena pripovedovala eden drugem o preteklem življenju, ko se še nista poznala, govorila resnico, ona bolj iskrena, kot on. Jokala sta na izmene, ona nato on, ona, on.. on. Obljubila sta si, da si bosta odslej vedno iskrena, nobenih belih in črnih laži.

Večerni sprehod, pijan ji govori, kako je vsega konec, njune iskrenosti, ljubezni, on ne čuti ničesar več. Objokana ob njem samo posluša in nič ne govori. V enem trenutku se ustavi in jo prvič pusti oditi iz njegovega življenja.

Poletnega večera mesec dni pozneje hodita na hrib. Zatrjujeta, da sta se spremenila, najprej ona, potem on. Vesta, da ni vsega konec. V mraku ob cesti se na pokošeni travi ljubita. Obljubita si neomajano iskrenost!

Leto zatem, sedita v dnevni sobi, ona mu pove, da ni zadovoljna z njunim življenjem, čeprav ji vidi v očeh, da ne govori resnice. Oči govore tisoč jezikov,  vse jih je razumel. Moški to čuti, ve kdaj je izgubil bitko. Pusti jo, odide iz njenega življenja

Po dveh mesecih, sta zopet skupaj, oprostil ji je vse, ona mu je obljubila resnico. Leto pozneje se zaročita, izpove ji ljubezen na novoletni dan. Podari ji prstan. Še vedno mu ne zaupa, kasneje se izkaže, da se noče poročiti.

Po šestih letih sta skupaj, ne poročena, popolna tujca, kamor resnica ni zakorakala. V določenem trenutku naredita konec, najprej on nato ona...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)