| Napisal/a lilia, v nedelja, 22. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Pretrgala sem mrak nad sabo, nad tabo,
da bi oba obstala v vedrini in obličju čistega.
Z roko v roki sva sedela v kristalnih barvah življenja,
pa si mi sledil v vse smeri,
a le do trenutka mojih bolesti.
Niti pesek ni izbrisal kar sem ujela na poti,
niti ti nisi vzel del bremena na svoj ponosni križ.
Bil si z menoj v lepoti z živim telesom,
a mrtvimi občutki,...v samoti.
In ko je mrak spet zagrinjal nebo
si prišel in za trenutek pustil obraz ob mojem,
a le do dneva, ko sem vnovič trgala sivino iz najinega obzorja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
