Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Pretrgala sem mrak nad sabo, nad tabo,
da bi oba obstala v vedrini in obličju čistega.
Z roko v roki sva sedela v kristalnih barvah življenja,
pa si mi sledil v vse smeri,
a le do trenutka mojih bolesti.
Niti pesek ni izbrisal kar sem ujela na poti,
niti ti nisi vzel del bremena na svoj ponosni križ.
Bil si z menoj v lepoti z živim telesom,
a mrtvimi občutki,...v samoti.
In ko je mrak spet zagrinjal nebo
si prišel in za trenutek pustil obraz ob mojem,
a le do dneva, ko sem vnovič trgala sivino iz najinega obzorja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
