Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Utrgalo se je nebo,
pade belo perje na moja bleda lica,
solze pod vekami in bolečina,...
obup mojega klica.
Tresoče telo navidezno srečno v srcu še jok,
jaz prosim za večnost.
Pogled črnih oči proti sencam obzorja,
prišel bo ta dan rožnatega polja....
Zapiram svoje oči in spet se zablešči.
Poboža me umazana roka po telesu sovražnega nasmeha,
na stkanih krilih duša moja čez vražji svet mi leta.
Stojim na sredi mrtvega razpotja,
roke razprte, dež me pere, senca postaja motna.
In jaz izginjam iz slik življenja,
živ spomin spreminja moja brezčutna poželenja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a ajda, v 24-10-2006 15:20,
1. Mrtvo razpotje
In jaz izginjam iz slik življenja, živ spomin spreminja moja brezčutna poželenja.
Tu se mi postavlja vprasanje..le nemi zakaj....
lp, ajda
Objavil/a Neva, v 24-10-2006 17:24,
2. Mrtvo razpotje
Tu sem sem se ravno spomnila na misel, ki sem jo zapisala včeraj, da žalost ne riše, žalost izbriše človeka....Pa vendar imaš v naslovu zapisano, da je razpotje, torej pot ni samo ena, in si lahko dovoliš drugačno izbiro...ljudje smo neverjetno močni... iz popolnoma mrtvega prahu znamo zgraditi upanje ... in posegati po drugih zvezdah...lp Neva
(0 glas)
