Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
V meni slap...
padam po strmem skalovju in rišem obrise megle.
Na dnu slapa jama, ki sprejema boleče udarce.
Tesnoba, ki ne mine; večni padajoči slap,
takšna je ta večna tesnoba.
In stojim med razpotjem dveh poti in norost me vodi v nevarne
vode, vode iz katerih prideš brez kože.
Kaj sem?
Sem skica neobdelane risbe, drama,
končati je treba to dramo.
Samo ena beseda in srečen konec zame,
le še spomini bodo tlili v meni.
Strah me je, strah resnice, strah nepričakovanega.
Toliko žalosti,... v zraku težave, same težave...
Tukaj ni usmiljenja.
Kje sem jaz?
Čisto na dnu morale, na začetku iskanja same sebe.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
