Veter ti ponoči ni razmršil las
ko si v naglici prihajal pome
Nežni snopi dežja
so ti oblekli telo v pričakovanje

Mesto sivo, zdi se prazno,
a polno je ljudi,
ki gledajo brez oči.
Za sabo vlečejo niti
od nekje,
nihče ne ve, nihče ...

Šele zdaj vidim, katero okno je bilo tvoje. Žal mi je, da nikoli prej že nisem pogledala skozenj... ...Takrat, ko je še bilo za njim življenje. Nam...

Asfalt se mehča
v blodno brezno
mimoidočih stopal.
Avgustovska vročina
buhti in ima navzet vonj
izpare vdanih ...

Oblečena v trenerko,
nenaličena, v beli majici.
Sediš na postelji,
očala si odložila,
še sita od večerje, dosti čebul...

sedem
575
utrinki
radi bi bili eno.

Kot
veza
iz
železa,
spajanje
dveh
ljudi,

Razvnete besede, ki nemarajo konca
stopinja pot dežjem bres vsakega sonca
šepet v pozabo da glasne napotke
da izven svobode ...

Vse bi dal
za tvoj dotik,
topel in blag.
Za skupno pot,
da sem tvoja senca,
da ostanem ob tebi,
za vse ...

Bili smo sredi polja,
midva, krompir in dobra volja.

Čeprav mraza res ni blo,
sva stiskala se, kt da bi za preživetje šlo.