Pljuča polna netopirjev
prah njih kril roji
sonični utrip krvi
mrzlično iskanje eritrocitov 

zapomni si
...

Nekega dne bom skočil vate!
Božal te bom, grebel po tebi,
s prsti, z nosom, s celim telesom,
zakopal se bom v tvoje bistvo.

Tako dolgo je tega
ko si mi ukradla srce
in ga zaprla v kletko.

Tukaj sedim. Sama.
Sonce sije name,
boža me z njenimi nežnimi žarki.
Toplo mi je.
Lepo.

Okitena oblast, niza
lumparije. Pijana oblast
in streznjena raja.

In bom hudobna
in bom nesramna
in bom nora in bom nema...

Odgrnil sem vse zastore
in začutil v svoji sem celoti,
koliko gneva nosijo zemljani,
ker žive že tisočletja v zmoti.

Vije z listjem se posuta pot,
hrib prerasel s krvavim borovničjem
mimo strašečih lijan vodi hod
smrt se roga z belim obličje...

veter se je v krošnji ustavil
šelesti v vejah dobri duh
dlani  miru Soncu je nastavil
se vrača, vrača top...

I was watching Qi,
with Stephen Fry.
And it occurred to me,
what I want to be.