Po Prešernu

Erato, sovražim te!
In tvoje čare,
da streš mi srce,
ubiješ misli in spomine vse.

Tristo prikolic odvečnega materiala ti želim na tvojem pragu.
In prikolica, tako kot avto brez vlečne kljuke, naj ti služita dobro!
...

Nariši me z ogljem.
Celo.
Črto ob črti.
Takšno, kot me vidiš v jutranji svetlobi.

Želim si da se ob tebi zbudim ker ti si moja sreča življenje moj dih moj jutranji žarek.

Ušesa željna sladkega medu,
a ona s pelinom jim postreže,
koža željna plahega dotika,
a z drobci stekla jo prereže...
kje nje, ...

Ogenj iz mojih besed,
podžiganje in prežiganje
že zoglenelih udov
preteklosti in
pozabljenih spomin...