| Napisal/a lofik7, v ponedeljek, 16. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Natrgane mišice brenčijo,
nosijo me tja v en mrak.
Tavam, iščem, ne ustavim se!
Brezciljno se spogledujem
z razpadajočimi obrazi.
Nekdo izkopal si je oko.
Ne pretrese me
njegova bolečina.
Biser se mu razliva
po bledi dlani,
ki mi jo moli pod nos,
v drugi jezik nasoljen.
Neslane šale žrtev?
Zamahnem,
zapeče me,
mišice se trgajo dalje.
V daljavi, v polmraku,
vidim ženska z otrokom.
On uvel je njen objem.
Pretrgane niti,
ni več gibanja,
kot butast nasmeh
se počutim,
ob misli,
ki jo sproti pozabljaš
obnemim.
Nikoli več premičen.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
