Polnoč odbila,
poražen odhajam
v mrak,
v daljavi slišim
zadnji vlak... 

Danes, vem, bom znova taka, kot še včeraj sem bila.
Tista, ki te nežno čaka, čeprav Vulkan žge iz srca.
Ne izgovorim j...

Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plaš...

Ko sem v veter skrila krike,
ki so iz mene vreli,
prebarvala sem temne slike,
šla v čas bolj beli.

Ko se mrak trepetaje potaplja v temo,
začutim narobe.
Odprejo se vrata v obrnjeno srce.
Ni obzorja, ni smerokaza, ni prav. Beri dalje...

Na naši kmetiji vse narobe poteka.
Pomolzli smo mačko, pa ni dala nič mleka.
In pujsku, ki zjutraj bi nas moral zbuditi,
še "kikir...

Vselil se je v milijonsko mesto.
V Nebotičnik, da bi se lahko dotaknil neba.
A bila je zabloda ta.
Ni se dotikal neba, le skozi stek...

Kot da izgubljam
se v sebi
ko sprehajam se
skozi gomilo
golih debel, vej.

Kot da sem v
brezčasju...

Sediš nekje in čakaš.
Čakaš uro.
Gledaš okrog.
Polno je polnosti,
toliko praznosti.
Toliko vsega.
In vendar ničesar. ...

Objelo me je sivo jutro,
leno, ob 4 in 30,
umirajoče,
ravno takrat, ko je najmočnejše.