Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
vidim jo, kako mi je znala pričarati smeh
in mi pletla preteklost v klobčiče niča,
kako mi je šla skozi jutro kot vila,
kako mi je trkala s kavo na vrata
in mi v naročju pustila pomlad...
vidim jo, kako mi je božala dušo,
potrto od gneče,
in slekla obleke s krvjo prepojene,
bila je in zdaj je kot senca na poti,
kot drugo življenje...
daleč je...
bila je edina, ki je razumela,
ki je vzela glino in jo gnetla,
kot sem hotela da jo gnete
in vselej mi je pustila da dokončam...
bila je...
in bo vedno ostala,
tista, ki je risala sonce
in mu šepetala naj kdaj le pokuka v moje malo srce...
a tišina bo v meni ostala,
ker nikdar nisem znala
in še vedno ne znam,
s srcem izreči le: hvala.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
