Hotne sile v meni se zbudijo v odgovor na spomin na vrh Venerin:
napeta koža spušča v loku nežnem senco proti ... huh.
Zaman...

Listje
in mali otroci.
Vse na kupu
razmetano...na kupu.

Želim si vsaj enkrat imeti mir v duši, naj ne bo vsak dan , kot da zemlja se ruši.
Vulkan ne ugasne, krater ne spi, če ne drugega, pepel ven ...

Tam daleč v daljavi,
pogled se mu ustavi,
vidi samo tisto daleč,
vse drugo mu je odveč…

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do koreni...

Mimo mene greš,
kakor da me ni
in da na svetu si samo ti.

Bila si,
tisto noč,
utrinek zvezde,
ki gori,
ki daje moč,
ko beži,
in hrepenenje.

Vem da sem
to kar sem
zmeraj želela biti.
In vem da v ta sen
spada še tisti drugi.

Kaj, če v črni si resnici
poiskal bi to čudo?
Iskal in zares poiskal!!!

Našel bi ledene sveče,
tako le...