Lahko bi umrla ob tej romanci,
ob tej čudovito beli  poroki.
V minuti bi zaplesala valček.
Ta oda me polni z radostjo....

V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

Vse koplje se v mrazu,
v tisti tihi njim slepoti.
Srce bije jim
v strašni men' grozoti.

A jaz .....

V turobni se pogrezam mrak
in na srce mi lega zadušljiva megla,
mar kmalu si oblekel bodem črni frak,
še preden bo narava k počitku ...

Koja ti je ovo pjesma
da se ne čuje;
zašto skrivaš je u mraku
duše očajne?

Ponoči, v črni noči,
ko zunaj ni nič
in notri ni nič
le jaz še obstajam.