Kako je lepo,
ko mi zvečer,
nekam v mojo kožo zapleten
poveš, da me imaš rad.

In ko tišina...

Sveti se kot biser, a je ne vidiš
sveti se kot toplo morjem, ki ti vzame dih,
ko ga sonce osvetli, a je še vedno ne vidiš.

Ko sem te končno srečal,
bila v ljudskem si obličju
in v tvojem sem naličju
največjo lepoto gledal.

Nahrani zemljo človek,
ki človek po naključju si postal.

Mar zbal si se smrti,
ko prvič si oči razprl...

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do koreni...

Dišijo borovci, slišijo se pinije.
Ciprese hranijo skrivnost morja.
Cedi se slani med prek iglic borovih.
Vonji in glasovi se družij...

Bila je črna luknja
V njej sedim
Tu veter
Sonce luč
In človek dim

Po mojih čustvih nihče ne bo hodil,
teptal k tlom toplino mojega srca
zdaj, ko vidim vse manj let pred sabo,
želim le mir br...

Jočejo zvezde v bolnem sijaju,
ko gledajo ljudi, kako žive,
le jemljejo, nič ne dajo,
vlečejo se skozi svoje prazne dni.

On snuje
male sne
s pomočjo zmuzljivih besed.
V nedogled ga lahko povleče,
če ohrani navidezno zavzetost.