| Napisal/a Metu, v petek, 06. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Rjuhe nimajo svežega vonja.
Kaj je ta vonj
in zakaj me tako straši,
a hkrati tako omamlja,
da kljub strahu lahko samo ležim,
kot priklenjena z verigo?
Ali bo res prišel?
V odgovor zven kovine
okoli njegovega vratu
nepričakovano razburi moje srce
in verige zarohnijo pod težo mojega utripa,
ki ga opazi njegova vroča dlan
in mu prikrade zviti nasmeh na ustnice.
Osramočena in izdana poženem se kvišku,
a zamanj.
Namesto bega,
telo ujame se v njegov objem,
se poskuša osvoboditi,
a zamanj.
Njegove roke kot zaprta školjka,
ne pustijo me več stran,
dokler ne izhlapi še zadnji dih moči.
Njegove roke me položijo nazaj, na lahno
kot najnežnejše pero
v njegovih očeh
slika solz mojega poraza in nemoči.
Srce poslušno se odziva
vsakemu gibu njegove dlani,
dotiku njegovih ustnic,
izdihu njegovega glasu.
Ni več v moji lasti.
Reši me!
Reši me v svojem objemu.
Stisni me močno,
da mi zastane dih,
ne izpusti me!
Prosim reši me!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
