| Napisal/a inčika, v sobota, 30. sep. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Narisala si me,
brez leska ustnic
in podaljšanih trepalnic
brez barvnih pramenov,
brez sijaja kreme.
Narisala si me naravno,
prvinsko....
ko niso bile pomembne številke denarja na tvojem računu,
ne direktorska obleka z obvezno kravato,
ne tvoja angelska pojava in postava,
ne prva liga,
ne načrti za hiše,
ne računalniško znanje,
ne tvoj bend,
ne napake.
Ko pustiš iti,
ljubiš,
si rekla.
Potem si me še narisala,
krvavo,
brez bolečin,
v sencah njegove glave,
sklanjajoče nadnjo.
V trenutku,
ko je spoznavala,
da jo njegove muhe nenadoma ne motijo več,
da ga sploh noče popolnega.
V istem trenutku to spoznanje
da resnico,
da nočem več igrati,
da hočem to igro za vedno končati.
Pozabili smo biti v tem svetu,
kot živali,
in iskali le hrano za lastno razbolelo dušo
in izčrpano telo.
A ti,
ti, ki si me narisala,
nisi pozabila,
da sem pozabila biti.
Ti nisi pozabila,
da sem le takrat dihala,
ko sem odmislila številke,
obraze
in fraze.
Nisi pozabila,
da človek najbolj gori,
ko mu zmanjkuje oglja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
