Kako si lepa
nocoj
v objemu
nekega dneva
sredi vseh teh
pašnikov
pohote in naslade

Lovilka pismonoš, ozkarska kokoš,
retorično omejena, lepo rejena.
Ljubiteljica tičev, hranilka kičev,
z harmoniko in Kmetijo omej...

Neskončen cvet magnolije,
na robu lune tvoje ljubezni,
v središču upanja srčnega utripa,
posipam s srečnimi zvezdami
iz najglob...

Popravi si saten na bokih, prijateljica,
in nama znova natoči
svojo svileno okrutnost
v olje večera.

počutim se kot otrok, ki je dobil čokolado,
odvijam jo, trgam jo,
komaj čakam da jo občutim,
njeno mehkobo,trdoto in sladkobo, Beri dalje...

Zjutraj,
kot vedno,
brez pričakovanja,
sem srečal
psa,
stoječega ob vogalu
hiše,

Ti=x
Jaz=0
Midva=∞
∞=samota
Ujet v neskončnosti.
Čas ne eksistira,
življenje - izumrlo. Beri dalje...

Tisti, ki je sanjal-
tistega ni več...
drhteč jih je odganjal...
ob medli luni hrepeneč.

Resnici 

Depresija zavesti
tone v brezdno sveta,
razpoka v prepadu
- to sem jaz.
Kdo razpoki posoja glas...

Okrog...
prehlad se podi in razgraja
pravi, da mi ponagaja,
ko za roko me drži
se me prav nič ne boji....