Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

Ob Nilu pa so piramide Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Kvazimodo, v torek, 05. sep. 06
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

1.

Mogoče je bil tu rožnat papir,
zibajoča ritka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blondink.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali pa v kurac treh prostorov,
 v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
 človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
 brez kozmičnega sevanja
in batin,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
 bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedno sem tam,
kjer se pogrešam.
V  ne-lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi,
kot napuh.

3.

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.


4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogel pisati!
Zdelo se je dvojniško delo.
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje.
Le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec. Moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane!
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor bulji vame
prihaja kakor, da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene...doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi jebe 
živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
iz diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?

Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju: znova!

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (4) KOmentar RSS
Objavil/a Matjaž, v 08-09-2006 20:05,
1. Ob Nilu
Stara Zemlja, zvezdna ječa, 
magično oko ječar, 
v njem se leča groze veča, 
Altamira Palomar. 
 
E. Kocbek
 

Objavil/a ajda, v 08-09-2006 20:56,
2. Ob Nilu pa so piramide
ob pesmih, ki jih spesnis, se mi utrne misel, kako lahko nekdo tako dovrseno napise, pocutim se kot neubogljeni piscanec, ki kuka izpod mamine peruti in si ne zeli nikoli dorasti, ker se boji, da je svet zanj prezahteven... 
 
lp, ajda 
 

Objavil/a Kvazimodo, v 08-09-2006 21:19,
3. Altamira Palomar
Ta cikel pesmi je ena sama refleksija. 
Skoraj podzavesto iskanje pra-pesmi v 
mojem notranjem kozmosu in nekakšen  
remake vtisov, ter misli, ki so pustile 
globoki pečat v moji duši, da ne rečem zavesti ali celo pod zavesti, ob branju in premlevanju velikana sloveskega pesništva in zame največjega pesnika Edvarda K. 
 
 
 
 
 
 

Objavil/a Kvazimodo, v 08-09-2006 21:39,
4. Odgovor
Pretiravaš Ajda. 
Resnično ne vem. 
Mogoče je bilo že vse 
zapisano v meni in v določenem trenutku izbruhne na plano, me 
prime za roko in narekuje... :)  
Kot že rečeno. Napisano povsem refleksivno... 
 
Hvala 
 
Kvazi
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo