| Napisal/a Darknight, v torek, 05. sep. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Tako sem utrujen,
vsega naveličan,naveličan da sem tu
Pojdem v posteljo,zaspan sem.
Z vso tišino tega življenja
se sprašujem kako nadaljevati.
Ne vidim prihodnosti,
moje razletene misli
ležijo vsepovsod na okrvavljenih tleh.
Jaz sem zbujen,jaz ne sanjam
kar živim je resnično in sedaj lahko samo kričim.
Skrivam se pred seboj
nimam upanja,
zavedam se svojih napak
toda sedaj je prepozno.
Moram iti nazaj,nazaj v čas
nazaj v odmev mojega življenja.
Sovražim to žalost
in ves ta notranji bes.
Ne morem živeti,toda moram.
Ne moram iti nazaj v mojo preteklost
ujet sem tu v sedanjosti,
kjer nosim masko veselega obraza.
Padem še enkrat na kolena
še enkrat zakričim da bi bil slišan,
moje misli razpolovljene na dvoje.
Mislim na smrt,mislim na življenje
in nikoli mi ni bilo všeč kako sem se počutil.
Sem samo bitje v vojni s seboj?
Ali sem človek že obsojen in kaznovan?
Sedaj sem postal še bolj temačen od znotraj,
pripravljen sem na prihodnost in nimam nič več kaj zgubiti
To je življenje,ki mi je bilo vsiljeno izbrano
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
) Šalim se, ker tako lažje brodim skozi življenje, lahko se smejem in se še vedno igram majnega otroka... 
