| Napisal/a katja```, v nedelja, 20. avg. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Čutim, kako počasi izginja občutek,
ki ga vzbujaš v meni.
In ne vem zakaj, ampak strah me je,
da bom zdaj izgubila najlepše sanje.
Ti si moj navdih, moja misel,
moj dan in moja največja patetika!
Brez tebe ni pesmi ne sonca,
in ni rdečih rož, ki cvetijo le zate.
Pa vendar te sovražim!
Sovražim te za vse, kar si in
sovražim sebe za vse, kar nisem.
In poglej, skupaj bi lahko bila vse.
Ampak sedaj niti to ni več pomembno.
Sedaj odhajaš iz mojega sveta,
ne za večno, toda kljub temu izginjaš.
In s tabo izginja vsa ekstaza.
Mogoče se kdaj srečava.
Čisto tako, slučajno. Dva tujca.
Vse kar bova doživela bo objem in slika.
In nikoli ne boš vedel, da si bil moj navdih.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
