Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Vsak dan živeti v otročji zmoti.
Vsako koč sanjati iste sanje, ki nimajo smisla.
Težka realnost, ki je kot blisk padla na moj um.
Zavedanje, da nisem več kot naivnež, je zdaj jasno.
Ne vzdržim več še enega krika, ki bi me zamrznil.
Želim si, da me to, kar me polni s soncem čimprej mine.
Sonce je preveč popolno, da bi bilo zame resnično.
Moj svet, je preveč zlagan, da bi si to zaslužil.
Nisem več kot bednik, ki pobira ostanke svojega življenja,
kajti vse to, kar sem dala za nekaj nemogočega
je že zdavnaj izgubljeno v prahu gnilega jabolka.
Zdaj ostajam edina na planetu brez konca.
Čas je, da se že končno začnem zavedati resničnosti.
Moj svetel čas misli je že zdavnaj izgubil svoj čar.
Svet v katerem obstajam nima povezave s tvojim.
In medtem ko boš ti večno odmeval, bom jaz izginila.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a ajda, v 20-08-2006 10:27,
1. Zlagan svet
Ko se nekomu odprejo oci, uzre svet brez carobnih ocal in misel, kako sem se lahko tako dolgo slepila, zakaj si ze prej nisem snela ocala in v svet zrla z ocmi, ki se privadijo tudi na stvari, ki se kako globoko zarezejo v duso, vendar z vsakim rezom postajam mocnejsa in le se pogled na pravljicna ocala, ki samevajo...
(0 glas)
