Napisal/a Atman, v petek, 18. avg. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Au revoir, rekoč,
odhajajoč čez vrata
nisi vedel, da te bo ljubezen
pripeljala tako daleč, preveliko
kilometrov sva prevozila in nikoli
nisva gledala nazaj.

Au revoir, in solze v mojih očeh
Nikoli me ne bo nihče več slekel,
slekel iz sramu, zime in domotožja (adijo idila!)
En drugega sva dopolnjevala, v najini
pomladi, en drugemu popolnost, Pocahontas in John Smith,
John in Yoko, slej ko prej nama je bilo usojeno,
da prekineva prijateljstvo in postaneva vohuna
na nasprotni strani
Ni tekel samo alkohol in niso bile
prelite samo solze, mnogo vezi je bilo prerezanih, mnogo lepih
sanj iztrganih
zbujala sva se v lastnih posteljah
hropla v bolečini, ki naju je
ločevala
Bala sva se bližine, še bolj
Oddaljenosti
ko sem enkrat zagrabila tvojo dlan, je nisem želela več
izpustiti, tebi je bilo vseeno,
Nerodno
Bil si vajen svojih odtenkov sivine solz in besed, suhoparnost
hrepenel si po njej
jaz ti je nisem znala vrniti nazaj v naročje, jaz sem pomlad,
sem ti rekla
Avtobus gre
saj je vseeno
se vidiva, ko se vrneš
na novo bova zidala mostove in si
podarjala ključe do dnevnikov lastnih misli
Sedel si na avtobus, au revoir.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)