Sij polne lune
poliže pol črnine.
Noč ob polnoči.

Mislm,
Ti!
K rabm,
te ni!
Ha!
Z mize jemleš.
Brez vprašana?

Kot na nebesnem svodu,
trči dvoje pare gmot,
silna vihra, preporod.

Tako kot visoko gor,
na podu zemlje vseh ...

Upanje, sreca, veselje;
to so viri nasih sanj
nesmisel je pokopan,
dusa si zeli pocitka in lepih sanj.

Žalosten obraz, položen v objem dlani
In solza, ki skozi prste počasi polzi,
Obdaja me tišina, mrak…

Dotaknila sem se
Tvojih sivih las
Gorskega svizca

...

Nič, ki diha od zunaj;
lahka smrt iz katere se zbudimo s hrepenenjem,
okostnjak želja in nekdo s kroglicami pozabe; Beri dalje...

Še vedno tli,
nočni kres je ugasnil,
tlijo le ostanki vejevja,
kot v ljudeh praznik,
tisti, ki je namenj...

Prihaja mrak,
spet zrem v zaton...
Ne vem zakaj?
A znova v sebi
čutim te močno.

Strmina vpliva name
kot noč tihe bodice,
globočina vrha
izginja v jedko
razstavljenem jezeru,
kje...