Ljeto ulazi u našu sobu kroz širom otvorenu noć,
a naša tijela se ponosno maze s vjetrom ravnice. Beri dalje...

Sediva. Tvoja glava na moji rami.
Drhteča dlan te boža. Po nežnem zatilju.
Občutek enosti. Nedosegljive sreče.

Sediva v sobani, ki je le 
sobica v primerjavi z neskončnostjo.
Skozi soj sveč gledam tvoje oči ... moje oči
Prš...

V časih težke stiske
Nanj sem se obrnila
v njegovo se zavetje skrila
bil je kakor trden steber
kamor sem se naslo...

Bolj globoka je soteska
višja gora je nad njo
isto se dogaja duši,
kako prežeta je v telo.

Srce je...

V steni v moji sobi živi pošast a hvala bogu je zazidana in se je ne sliši.
Neke temne noči sem bil prepričan, da je ušla svojemu betonskemu ...

Verjela je v življenje,
verjela v ljudi,
a so jo razočarali vsi.
Verjela je v veter, ki nam nežno riše p...

Vsako noč te kličem v svoje sanje,
ko z dlanjo drsim prek svilnatih gozdov,
modrina oči tvojih se razliva vanje,
bredem, bre...

še zadnji
dvomljivi
glasovi,
poslednje
prošnje
že davno