Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Sneg iz sonca, umazana belina, lepota zore je zgorela, konca ni, le reveži umirajo, sekiri usode vrat ponujajo.
Realnost je le oglje, kjer nekoč je plamen stal, fantazija le onkraj, kjer požgani večno ždijo. Sonce meč je zasadilo, med oblake črne dež oblil je brazgotino, zemlja trepeče v eforiji bolečine, bogovi spijo jaz jih kličem, veter piha,morja valovijo, morja valovijo, tokove nežno zibljejo, veter jih uspava luna prha v nje objemu. Iz grobnice v raj, v vesele solzne kraje, v nežni objem valov sanj, megleno sladke njih onkraje, tam nežne melodije pesmi stare, obujajo pozabljen sijaj kitare.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
