...

Dotakni se, le pusti
dotiku čutiti me,
ne dovoli v temi
zbledeti v nikdar
zapaženo me,

Zbujen v mestu, ki ga ne poznam, rojen v mestu, ki ga rad imam, spočet v mestu, ki mi ne pomeni nič. Poti so vodile me po svetu, rad sem prepusti...

Zbudila sem se v jutro,
polno veselih in nasmejanih ljudi,
čakala na čudež,
ki naj se to jutro zgodi…..

Drobec v tem
kratkem stihu
besed zašepečem
ti na uho,
zadeta.

Akvarij.
Poln vode.
Pisani kamenčki.
In še neka čudna stvar.

Bela odeja je zemljo prekrila,
nebo v svino se preliva.

Utrujeno oko barve išče,
da spet poskoči,
napije se ob mavrici.

Kot ptič svobodna
objemam dežne kaplje,
skačem po travi.

S prebodeno dlanjo božam
izkrivljenost časa
v zlomu strasti,
neulovljivih vesoljnih kretenj,
ne vem čigave iznorene ideje
Beri dalje...