|
Iz moči spoznanj
pošiljam svoje misli
v nam še nepoznane sfere,
da bi uresničil željo
si najti končno mesto tam nekje,
med zvezdami in zemljo.
Gledam luno,
ki vsa krhka, brez ozračja
z žalostjo razgrnjenim obrazom
gleda svojo mater večno. Tako daleč je od nje
in vendar v razmerju blizu
kroži mater z njo v naročju
vedoč, kaj bo v sledečem nizu. Vsako noč me opominja
naj ne bom enak
jaz njej, brez cilja. Vem, da nisem tu zato,
Da bi se vrtel z zemljo,
na njej spoznavam svoje stanje,
kako očistiti si moč vrtenja,
enako soncu,
vedoč,
da sem od vekomaj jaz del,
drugačnega,
ljubezni polnega
vesolja. Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev) |
