|
Srce bije kot v omako padel čuft,
neizprosno, brez besed, trgajo se misli.
Srce nosi bit v večnosti zastrt,
bolesten je izraz, trepeče kot smeh apriori nazaj.
Šele ko začneš resnično ljubiti Življenje, lahko ljubiš Človeka.
Šele ko najdeš ritem, lahko ubiraš pot do melodij.
Strune so pač malo premehke, ni vredno počiti od smeha.
Nima smisla tresti se kot sadna zloženka. Ne pasti, ne tresti se, ne počiti, jambor me vleče dol, aaa...
Padaš, brezno, tu, ne, še malo, gnus, steptan kot pajac,
odbito je, zašij se navznoter, ne meči vej vsepovprek, aaa...
Uravnovesi se, minutke gredo kar počez, bes, kaplje biserne pod vzglavjem. Kdo pravi, da se ni moč smrti dotakniti živ?
Življenje in smrt, tako zložen par in kontrast.
Odprite se vendar za božjo voljo, aaa...
Pa kdo bi vendar rad živel, da bi trpel, za božjo voljo!? Nihče! Povsem enostavno je: živeti dobro, zgolj to, vse ostalo je nič.
Vse ostalo je laž, aaa... v teh lažeš se vedno znova prepoznavamo, aaa...
Te laži so danes vrednote, bridko je spoznanje, strma pot navzdol,
kratko je kesanje, večno klanje za sanje, ki jih ni. Tema. In klanje. Oči prezirljive rdeče. Srd nagubane črnine.
Oranžen pesek. Polzi. Med prsti se skriva obupen smrad po postanem.
Jeklo. Evolucija v belem. Zastor pade. Igra se končuje.
Režiser se ogne gledalcev. Spet mrak. Tema. Daleč dobro. Bizarne misli se grejejo v fritezi. Naj vam tekne. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
