Napisal/a Biba, v četrtek, 03. avg. 06 |
Ocena urednika: |
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/rating/editor_rating_0.gif) |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
škatla se odpira, ker se jaz odpiram. obrazi nosijo iskrene nasmehe, ker jim v lase pripenjam rože. s travnika, od koder se znova in znova vračam v vas. moji koraki so lahko lahkotni - recept je preprost: gledati moram z drevesi.
vztrajajo v svoji pokončni drži, nad vsakršnim spreminjanjem v cikličnosti. vedo, kaj pričakovati. in kako obstati. listi so spomladi prosojno zeleni, kakšno leto jih v visokem poletju odvrže suša. a še nisem videla njihovih solz. smola je samo dokaz življenja. žužek se nalepi nanjo: tedaj je smrt. tudi njo prinašam - kolikokrat sem ubila polža (nevede). a njegova smrt, priznajmo, ni najhujše. kar umorim v človeku, je večje. zelo dobro znam drobiti dele srca. v tej hiški je polž vedno še doma. tedaj je zvok drugačen (vsekakor ni votel). zato nabiram rože vse bolj previdno in se prav tako dotikam las.
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/quotetop.gif)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|