| Napisal/a Biba, v četrtek, 03. avg. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
škatla se odpira, ker se jaz
odpiram. obrazi nosijo iskrene
nasmehe, ker jim v lase pripenjam
rože. s travnika, od koder se znova
in znova vračam v vas. moji koraki
so lahko lahkotni - recept je preprost:
gledati moram z drevesi.
vztrajajo v svoji pokončni
drži, nad vsakršnim spreminjanjem v
cikličnosti. vedo, kaj pričakovati.
in kako obstati. listi so spomladi prosojno
zeleni, kakšno leto jih v visokem poletju
odvrže suša. a še nisem videla
njihovih solz. smola je samo dokaz
življenja. žužek se nalepi nanjo:
tedaj je smrt. tudi njo prinašam -
kolikokrat sem ubila polža (nevede).
a njegova smrt, priznajmo, ni
najhujše. kar umorim v človeku,
je večje. zelo dobro znam drobiti
dele srca. v tej hiški je polž
vedno še doma. tedaj je zvok
drugačen (vsekakor ni votel).
zato nabiram rože vse bolj
previdno in se prav tako
dotikam las.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
