|
Zadnjič sem hudo zašla.
Izgubila sem smisel za orientacijo.
Pravzaprav ga nisem izgubila.
Odšel je.
Kar tako.
Brez opozorila.
Ne morem natančno povedati kdaj.
Vem le,
da mi je bilo v nekekem trenutku jasno,
da sem se izgubila.
In ko sem bila tako izgubljena
in ker nisem vedela kaj,
sem se odločila ,
da ga grem iskat.
Da bi se našla.
Takoj.
Ljudje pravijo, da vse poti vodijo v Rim.
Nisem se hotela znajti tam.
Želela sem le izvedeti kje sem
in kako naj se vrnem domov.
In sem odšla.
Peš.
Po eni strani težka odločitev
Na drugi strani zid.
Ampak, moral bi me vsaj opozoriti!
Skupaj sva živela že kar lep čas.
Tretina stoletja.
To ni malo.
Bil je dokaj miren in predvidljiv.
Dobro sem ga poznala.
Šla sem tja, kamor mi je velel.
Nisem hotela razmišljati.
Samo naprej.
Da bi bil začetek dober,
sem najprej zavila v desno ulico.
Kaj pa če bi takrat zavila na levo?
Mirna ulica, niti enega mačka.
Samo podgane !
Na koncu obvezna smer v enosmerno ulico.
Prav.
Tako se ni težko odločiti.
Ampak še vedno nikogar.
Če bi vsaj koga srečala.
Lahko bi povprašala za pot.
Nenadoma, ideja.
Seveda.
Vsi gremo v isto smer.
Zato se obrnem.
Po ulici se odpravim v prepovedano smer.
Tako mi bodo prišli nasproti.
Kot hladni udarci.
Brez konca.
In tisti policaj.
Nisem ga opazila.
Ni bil prijazen.
In še za pot sem ga pozabila vprašati.
Nič hudega. Menda niti ni vedel.
In sploh.
Ne bi rada , da ve, kje stanujem.
Postajala sem utrujena.
Ne zato, ker bi veliko hodila,
ampak zaradi strahu.
Čakali so me doma.
Bil je moj rojstni dan.
Imela sem eno leto več.
Raje ne bi imela ničesar.
Vedno je nečesa več ali manj.
Matematika.
Do neskončnosti.
Nekdo je rekel,
da ne gremo nikoli tako daleč,
kot takrat ,
ko ne vemo kam gremo.
Gotovo je to rekel tisti,
ki se ni še nikoli izgubil.
Jaz nisem imela občutka,
da kamorkoli napredujem.
Pa sem hodila.
Po široki cesti.
Bilo je veliko ljudi.
Kar naprej so spreminjali smer.
Hm. Morda pa niso bili izgubljeni?
Kakorkoli že,
mene so nervirali!
In takoj , ko sem lahko,
sem tokrat zavila levo.
Odlično.
Male hišice, z rožicami na balkonih.
Cveteča češnja.
Ptice.
To bi lahko predvidela.
Ulica brez izhoda.
Zdaj me je pa to začelo že zares jeziti.
Kaj takega se lahko zgodi le meni!
Ne bom se !
Zato !
ker nimam več smisla !
za orientacijo !
kar takole pustila !
Zato stečem.
Tečem.
Hitro.
Hitreje.
Že predolgo nisem počela kaj takega.
Paše.
Naravnost,
na levo,
na desno,
na desno,
nazaj,
na drugo stran,
krožni promet.
Krožni promet?!
Smešno.
Pet cest.
Po kateri naj grem?
Vrtim se. Vrtim. Vrtim.
To me na nekaj spominja.
Da, vrtiljak pred trgovino na katerem sem se vrtela,
ko sem bila še majhna,
medtem ko se je moja mama pogovarjala s prodajalcem zelenjave.
Vedno sem sedla na istega konjička.
Vedno.
Potem sva odšli domov.
Vedno po isti poti.
Odločila sem se torej.
Da odidem po avtocesti.
Nisem več tekla.
Bila sem utrujena.
Prvo postajališče.
Ena lepa klopica na soncu.
Hotela sem se vsesti in se spočiti.
Kar sem tudi storila.
In tudi razmišljala sem ,
oziroma,
dobro sem se počutila.
In zadihala sem.
Lepo je bilo biti brez smisla za orientacijo.
In znašla sem se z občutkom,
da sem se našla.
Odločila sem se, da se vrnem domov. Komentiraj pesem na forumu.
(10 komentarjev) |
