Poglej vse te ljudi.
Sklonjenih glav in praznih oči
se vsem mudi
skozi dni.
Poglej te ljudi.

Sediva za mizo.
Na njej kozarec,
liter in drobtine…

Teko spomini,
kot vino v nikdar
prepolni kozarec.

Odhaja osramočen,
stisnjenih pesti, ponižan.
Le nekakšen papir je dobil.
Enak papir, sporočilo kot drugi. Beri dalje...

Čeprav tako daleč, pa kljub vsemu čisto ob meni,
potapljam se v sanje, predajam zdaj morski se peni...
Ne vidim naprej... ...

in tvoj sijaj
iz poteptanega dima
dviga se v negibno nebo

ker tako te ljubim
da bi zavpila
da hočem im...

Veter bori se z mogočnim drevesom.
Premetava ga, zvija, obrača po njem...
Brez moči veter odide,
skloni glavo, osramočeno gre.
Beri dalje...

Nekega dne bom prišla
in odvrgla vse stvari,
ostala bova le midva,
sredi razbeljenih morskih čeri,
ne bova izgubljala bese...

Oh, ta spomin, na rodni kraj,
na mater, na očeta,
na brate in sestre,
na vse prijatelje spomin ostaja.
<...

Moje naročje
polno solz
in tihega mokrega hrepenenja