Senca je padla name
In obtičala.
Ne zgane se in ždi ...
Me grabi, stiska ...
Zažira se mi v kožo,
S kremplji praska,
Beri dalje...

Nebrzdan smeh iz prazne, opustošene prerije, samotne dežele,
pozabljeno ne izrisane na natančnem, uradnem, geografsk...

Korak me čaka.
Izgubila sem misli.
Čas me štopa.

Piš vetra, pad lista, zašumi,
na travo nežno prileti.
Čakam da dan se prebudi,
a jutra ni in ni. ...

misli

Drevo sem,
ki je ozelenelo, ko sem te spoznala,
ki je zacvetelo, ko si me poljubil,
ki je vztrepetalo, ko si me ljubil,
Beri dalje...

Zaslutim v sebi vesoljno zahtevo,
ki dušo vodi na končni izpit
vsaki vdih je začimba za uk hrepenenja
obenem mi misel podarj...

Objemam temo,
prisluškujem krikom iz srca,
v samoti čakam,
da se izlije name
zarja jutranja ....

vcasih me spomin zanese tja,
kjer sem kot otrok se igral,
ko sem, kot nebogljenec,
veselo po travnikih skakal. ...

Na živce mi gre vse na tem svetu,
ne vem, če bom izdelal v tem letu!