|
Ujela sem sonce, ga dala na dlan,
očarana nad lepoto, ko zrla sem vanj,
bil je trenutek, a zapisan v globine,
ujela neskončnost, ne pa spomine...
Ničesar uzela, le dajala še več,
da ne ugasne svetloba in plamen goreč,
dala vse tisto, kar v sebi nosila...
Nikoli, nikoli! Ne bi ga ranila...
In on me je polnil...vse vračal nazaj,
vsak dotik njega... bil je le nežen božljaj,
nad oblake letela... iskrivih oči vpijala svet,
še vedno jih nosim, ker sem poet...
Oddaljeno sonce še vedno me boža,
oddajam svetlobo, ki me obkroža,
le žarke iskrive po svetu zdaj trosim,
ker že od nekdaj v sebi ga nosim!
Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)
|
