|
Na majhnem hribčku obdana z gozdom
živela sta v koči miline srca.
Ljubila ga močno je s svojim bitjem,
a on pridno je delal za srečo njih dva.
Se vsako je jutro rano podvizal
in svojo moč kot rudar je dajal
minevala leta so in moči,
vse manj so se v postelji čuli vdihi,
a on je enako kot vedno odhajal
in pozno popoldan se vračal k njej. Ji čut ni dal mira iz leta v leto,
dokler ni krenila na kratek izlet. Bilo zasneženo je zimsko jutro
ravno dovolj da je izstopal korak
šla je v mraku po sledi človeka,
ki ga ljubila je s srcem močno.
Namesto naravnost, sled je zavila,
kjer čula je tisto, kar ni b'lo doma. Komentiraj pesem na forumu.
(8 komentarjev) |
