Slišati glas ki trga
skozi mojo večnost ki je prekleta
to je ljubezen, ki je zaman
to je ljubezen zamazana z bolečino in grozo
iz za vrat žalovanja,
tisoč oddaljen sem življenj
in nikoli več najden. ...

Sedim v sencah in čakam da sonce izginilo bo,
gorel sem v ognju sončne svetlobe,
hladil sem se pod mesečino.

V mojem življenju sem umiral
sanjal sem,da živim večno
toda bil sem že mrtev.

Moja duša raztrgana na kose,odpihana z vetrom,
v moji razpadajoči krsti vsa moja upanja gnijejo
in vse je minevalo in minevalo proč.

Vedno znova umrem
zmeraj ista melodija ,
temna polnočna melodija.

Le kaj sem postal ,
razdrobljena lupina spominov,
ki umira vsaki dan v samoti
v svojem neoznačenem grobu.

Pogrešam sonce,pogrešam poljube
in pogrešam ljubezen,
ki je gorela bolj kot sonce.

Zadosti imam te večne noči
in da se moram zmeraj skrivati.

Večnost je neznosna, če si sam
od nikogar viden,ker noben ni preživel,
ko so me zagledali so tekli
toda zasadil sem zobe globoko v njihove žile,
samo kri je tista ki bo tekla.

Ne zmorem kontrolirati občutkov
ne morem popraviti svojih dejanj
in izbrisati napak.

Sedaj sem si s kolom prebodel srce,
sedaj prava smrt, ki me je pozabila odnesti s seboj
tako dolgo nazaj,
je tu da me vzame in končno konča moje prekletstvo.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---