|
Od Klavdija KIA Zbičajnik
|
|
Zmeraj težje je,
vračanje k bistvu.
Zmeraj bolj utopično,
kristalizirati že videno.
Na meji pogubnega,
loviti sončne žarke.
Videti splet mavrice,
prihajajoče podobe.
Z neizmerno nežnostjo,
kot dahnjen topi strahove.
V toploti pogleda,
čisti izvir priteče.
Zalije dvome in skrbi,
počasi ruši vse zidove.
Le koliko plasti bolečine,
prekritih špranj bo še odprl?
Le kakšnim sanjam bo še upal,
da v njih se bo plavati učil?
Potreben je, da vera ne umre,
potreben, da lebdi nad mano.
Nesmrten je v tej podpori,
ko ptice pošilja v zameno.
Zmeraj težje je,
deliti svoje sanje.
Zmeraj bolj nenavadno,
izgubljati previdnost.
Na igri sprenevedanja pasti
in zares znova občutiti.
Koliko ljubezni zmore,
da še vedno tu stoji?
Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
