|
Letenje na krilih iluzije
do žgočo slepe bolečine
sledim v svoj jok
da dobim svoje solze nazaj
izgubil sem jih vse do suhosti mojih oči.
Če bom padel v mojo predajo
se bom zbudil slep?...
Nezmožen videti realnost
ujet v trajajoče sanje krutosti ,
ujet v bolečini na mrzlem dežju,
z vrati zaloputnenimi pred obrazom.
Moral sem samo zapreti skupaj oči.
Ne moram več jokati
nimam več izbire
samo prekletstvo.
Trpim v sobi za mučenje
in ta soba je cel svet.
Sledim poti, ki se nikdar ne konča
in se večno upogiba.
Hodim v žalost.
Zakaj nikoli ne najdem nič dobrega v življenju?
Zakaj sem preklet z neskončno tišino in samoto?
Moja čustva postajajo hladna in odrevenela,
plameni pekla so mi že požrli dušo
in luč je izgubljena v mojih očeh.
Zakaj moram še vedno trpeti
vse kar je bilo krutega in slabega se je že zgodilo.
Spet lahko jočem.
Bolečina je prava.
Počasi hodim po ponavljajoči poti
gledajoč za farsami in lažmi, ki sem jih izkusil
gre mi na smeh in na jok hkrati.
Popolnoma sem izgubljen
Moj um je tako zmeden od vseh praznih upov,
molil bi k bogu da me reši
če bi vedel da obstaja zares.
Rad bi živel v raju
toda živim v peklu.
Ta želja je rezervirano že za toliko mnogo ljudi,
ki se hočejo spremeniti in živeti na boljšem kraju.
Počakati moram da se moj raj še ustvari.
Ujel sem trenutke,ko sem bil srečen in ljubljen
globoko v mojem srcu,
zelo jih častim.
Ti trenutki me ohranjajo pri življenju,
ker tako hrepenim po njih.
Mogoče se bo moje veselje nekega dne vrnilo.
Toda če si mi bo vrnilo se bo vrnila tudi moja žalost.
To bo samo stvar časa.
Komentiraj pesem na forumu.
(9 komentarjev)
|
