Med hišami se sprehajajo
dolge sence odsevov iz teles.
Roke tipajo, drsijo in božajo.
Stiskajo kljuke, odpirajo vrata v src...

Korak se zlomi,
zamah otrpne,
v ustavljenem času,
ptica ne pade na tla,
nasmeh ostane...

...

Glej,
si rečem,
ta trenutek
in že z mislijo premine.
Za hip,
ne izgine,
ostaja.

Kar prihaja mi iz uma
se v srcu okrepi,
če je le v moji moči
vse to vest še prevetri.

Tako prihajajo ...

Ta voda je

ogledalo,

ki globoko dere.

Votlo tvoje je srce,
spira voda krvave ti roke,
in čeprav si z bliščem obsijan-
gnije duša tvoja iz dneva v dan...

Prah zakril je ves moj svet
na obzorju videti ni zvezd,
grajski stolp pa še stoji,
davno poln je biu ljubezni.

Le kamnite stop...

Če želim, lahko lepo pišem,
Ampak še zmerom bolj počasi:

»Vzgoja je možna v hiši vse leto,«...

pobrisala sem mizo
in preštela cigarete
zdaj pa sedim sama za šankom.
naročila bi si martini,
Beri dalje...

Pretekla,
pozabljena senca
se vrača
z okrutnostjo časa.
Zagon predrznosti
v meni
se zanjo
kda...