|
Ne tlačite me več v kalupe |
|
|
|
Od Lijana
|
|
Vojaško zelene hlače, so bile zamazane z glino.
Njene roke so z milino in surovo odločnostjo
ustvarjale novo podobo iz preteklosti.
Na robu mizice na pol pokajena cigareta.
Ob steni barake, na drugi strani mize,
sedi njen prijatelj.
Vrt umetniško zanemarjen in strašno očarljiv,
se je kopal v popoldanskem soncu
prvega jesenskega dne.
Beli mačkon, dolgodlako neurejen,
je zvit v kepi ležal v travi.
Prižgem si cigareto,
srknem požirek kave
in si shranjujem ta neskončno miren
a z močjo nabit trenutek vase.
Za vedno ga želim ohraniti.
Da mi bo ob vsakem navlu moje
evforične želje po organiziranem,
kot orkan pometel ta hrepenenja
s katerimi se zavijam v lažna oblačila,
da bi z njimi prekrila kričanje v meni
zbujajočega se bitja.
"Ne tlačite me več v kalupe!" Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev) |
