Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Sedela je in gledala v prazno. Z mislimi je tiskala novo stran življenja. Zdrsele so roke po zraku, Kot da lovi pisanega metulja. Zasmejale so se njene oči. Trpko so ustnice počrnele. In bila je tako lepa.
V sivi obleki brez madeža, V tišini , ki je ni mogoče slišati, So pele pesem in se igrale Bežeče šivanke spomina. Nanje je nabadala padajoče lističe uvele vrtnice. Njihova nežnost jo je spomnila na izgubljen materin poljub V beli koverti , ki ni nikoli prispela. Med bodeče igle pa se je ujela Sapica , sapa , vihar. Bil je lep moški, Takih ni videla več nikdar . Spet se je vrnil , prišel in odšel. Je bil kdaj ali tako samo se ji zdi ? V postelji beli, kjer sama sedi, Ni več nikogar , Tudi nje ni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
