V prazni sobi
stoji klavir
pokrit z  žametno prevleko
požrto od moljev
preperelo od časa
zbledelo od spomin...

O človek ti skrivnostno bitje
mučiš se in pehaš za spoznanje
postaneš suženj svojemu telesu,
ker ne uvi...

Tiho pada dež,
kapljice se odbijajo od dežnika,
ulica pa se tiho prazni.

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti...

Na klopci pred hišo sedi
na soncu si greje kosti
obraz razoran od skrbi
nežen smehljaj preleti
ah kje so tisti davni časi
...