Ko pajek ponoči mrežo splete
potuhnjen-negiben na njej visi
čaka na žrtev, ji živost izpije
da lažje in lepše dalj...

Kadar zvečer posedam,
vedno gledam,
kako umira dan..
S svojo mehko roko,
na Zemljo spušča temo,
v mraku je res vse lepo. Beri dalje...

Sedim ob knjigi
in med prsti drobim
olupke pomaranče.
Zunaj je že tema,
debel dan za mano,
črnina...

Občutek samote?
Občutek lepote!
Redka prikazen,
moja bojazen!

Beri dalje...

Ovita v temo zrem predse
in z mislimi kakšen je,
ga čakam ,
da pride od tam,
da me poišče
in da ne bo kot jaz več sam...

Napake se oprosti,
le mrtve duše
se ne oživi.

ah moja frizura že dolgo ni več namazana s cukrom in vodo
zjutraj sem si nabila šminko kot konj kopito
lepa bom lepa sem bila bi super ah...

Na polju osamljenosti,
Čakal sem čustva,
Videl le sama prešuštva,
Na robu pokvarjenosti.

Brezglavo sem taval,
Brez smisla...

Življenje-trdo, kakor kamen.
Ljubezen-že dolgo ne gori več nje plamen.
Sreča-skrita tam nekje ždi.
Človek-ne najde in ne išče smi...

Sobota je danes,
sončno bo.
Jaz sem pa Janez,
ali bo šlo.

Gospa se obrne,
in nasmeji.
Beri dalje...