Preizkusi svoje črke
ali zmorejo besede,
so most prek večnosti
v kamen vklesan.

Domišljija me
počasi ubija,
iskrivi pogledi
niso več nikomur
zgledi.

Tako lepo je poleteti drugam,
če to znaš
in veš kam.

Nisi mi vzel srce,
v temi zaprto je čakalo,
dal si mu le ime,
da bi po tebi jokalo.

zapeljivo mrtvilo
sipajo sanje nebeške odeje
na popke odmrlih želja
na cvetove neobstoječe budnosti

Najpogostejše vprašanje, ki si ga zadne cajte zastavlam je zakaj?
Najpogostejša misel je ta, da vrnem se v raj.
V katerem sem bila...

Solzne so njene oči...
bolečina iz njih kriči.
ne, ne prenese več njegovih laži!
zapušča hišo voščenih ...

Prijel sem jo
in jo zabrisal v vodo.
Hladno, temno in lepljivo,
mrzko, kalno in strašljivo.
Otep...

V okvir človeških zmot zazrti se učimo, kaj je tam…
In spet iščemo dragulje na paleti tujih sanj…
Drugi pojmi, čudne misli na...