Tramvaj življenja
na peti progi
pelje daleč
preko zgodovine
do mamutov

CEN...

Nihče ne vpraša lista jeseni,
če pasti sploh hoče.
Nihče ne vpraša sonca poleti,
če mu je vroče.
Nihče n...

začetek in konec

ISKRA
OGENJ
TOPLINA
OGRLICA SPOMINA

Vselil se je v milijonsko mesto.
V Nebotičnik, da bi se lahko dotaknil neba.
A bila je zabloda ta.
Ni se dotikal neba, le skozi stek...

...

Al spomnis se, prijatelj koliko sva skupaj jih prebrala knjig, ki za naju so prepoved bile? Kako sva skupaj uzivala....

Sem sama obsedela,
z mislimi, ki mi govorijo,
poglej –
ali veš sploh kaj je live?
Težko sprejemam, težko dajem.
Beri dalje...

V trdnem objemu lenobne vdaje
v navidezno nespremenljivo usodo,
ležim v naročju obupa in grobo
zatiram sleherno možnost vstaje.

Luna na nebu sije,
senca se za drevo skrije,
strah zemljo prekrije,
ko v senci zlo se razlije.

Jaz nisem morje
ki si ga klical ponoči
s sunkovitimi vzdihljaji polnimi opojnosti
polnočnih zvezd velikega voza