Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
moja zapestja so mikavna preteklost me obkroža v vročini praskam sonce s stegen mesečino iz oblakov rabim Luč Zvezde, da prebodejo neskončnost, ki naju zapira vase.
odtrgam se od sonca luna mi je dala včeraj zjutraj nekje ob treh stekleni poljub- da bom lažje prebolela zvezde.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a rok grčar, v 02-10-2006 14:48,
1. luč
zelo svetla in prostorna pesem, moram to povedati. v veliki meri je enigmatična, ker hoče, morda mehote, resnični pomen skriti vase. ne dovoli radovednežu, da bi prodrl v intimo, v katero ne sodi. vendar pa mu odpre širni prostor še globljih vsebin, ki se nanašajo tudi nanj: "...Rabim luč/Zvezde, da prebodejo neskončnost, ki naju zapira vase...". Zelo močna in samosvoja pesem, ki odpira veliko prostora in ga razžarja z vznemirljivo, a pomirjujočo svetlobo.
lp, rok
Objavil/a emily, v 02-10-2006 15:10,
2. luč
oh, hvala za ta izčrpen komentar. me veseli da se kdo tako posveča mojim pesmim
Dež je pršel, ko sem k tebi prišel. Potem sva dolgo govorila, se s pogledi lovila, se opazovala, se prepoznala; dež je še lil, zato sem pri tebi vso n...
(0 glas)
