|
Preveč noro je to pisati na papir z navadnim kemičnim svinčnikom... Ostal si v meni.
Ne kot spomin, kot živo bitje,
s pljuči želečimi kisika,
s srcem in njegovimi
dvestotimi udarci na minuto.
Koliko metrov stran spiš?
Dvajset, petdeset, sto?
Kolikokrat ti je prišlo danes,
ne s punčko,
z žensko, z Njo?
Zastali korak prestreže blisk.
Sredi jasnega neba zlati prah.
Med stopljeno čokolado Ti,
Ti iz neznane dimenzije,
Ti, ki plešeš z bitji,
lebdečimi na pramenih žarkov,
žarkov, ki ne obstajajo,
žarkov, ki so le privid
in dišijo po tvojih vlažnih rjuhah.
Znal si in znaš še vedno
raztrgati platno na poti v nebesa,
dal si in vzel vse kar obstaja,
ljubim te gola v razparanem mesecu. Komentiraj pesem na forumu.
(9 komentarjev) |
