Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

Skupaj v tišini Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Neva, v četrtek, 22. jun 06
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Tišina prekrije zadnji utrip
in pred teboj ostane neskončna ravnina,
ki tone s soncem v temno nebo
in izginja med zvezdami.....
Ostaneš sam
v svoji žalosti,
zaziban v težki solzi, ki noče pasti

z duše skrčene v bolečini.
Zgrabil bi čas in ga privil k sebi,
da se ne bi premaknil
in poskušal ohraniti trenutke sreče
prvih drobnih korakov, malih
ročic in vedrega nasmeha, ki
je rasel kot tvoja radost
ob bitju, ki je tvoje edino,
najbolj tvoje. Bilo.
In tišina prekrije zadnji utrip
in pred teboj ostane neskončna praznina,
ki tone s srcem v zadnje slovo,
izginja med cvetjem....
Ostaneš sam
s spomini in zavestjo o krhkosti življenja......


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (5) KOmentar RSS
Objavil/a morigenes, v 21-10-2006 00:15,
1. skupaj v tisini
Brez besed so vrtnice odhitele v slovo. Šle umret v sanje preteklosti.  
Vs dobro v meni si objel. Vse, kar je najino in vecno, iz mene in tebe vzeto, polozeno na prag najine zgodbe. 
A to ni bila ljubezen. Le midva sva v oceh vesolja stala na stopnicah. Se vzpenjala, padala, iskala pot na vprasanjih iz davnine. 
Toliko smeha je bilo. Tudi solz, nekje v meni. In noči so se ponavljale. Umirala sva na cesti. Midva, Feniksa. Mačka z svojimi mnogoterimi življenji, orgazmi zatajevanja. 
Banalne so zgodbe ljubezni. 
Hitela sva nekam nazaj, ko se najini poti nista še srečali. Se oklepala obžalovanja, da takrat, ko je še bil čas, nisva zalila tvoje, moje upanje. Sva se utrudila v bezlanju skozi cas? Naprej, nazaj in vmes v krogu. 
Vedno je tu se let, najin, a kaj, ko besede niso izrecene. Njihove. MIdva sva le nemi lutki v puscavi gluhih. 
Izdajalca smrti, izdajalca. 
Sizif sem, z svojo skalo gradim Babilon v sebi. Tajim. Lazem. Nimam poguma za umret. In ne za priznanje. V oblakih zivim, vse prevec polnih bliska, groma. Zmeden, brez moci, da bi te prijel za roko. Vedno v strahu, da ti še nisi zadnja postaja.  
Prekleto. 
Zasanjan v jutri, ki pride, ki ga nikdar ne bo.  
Pa ti? 
Bojujes se z demoni. V svojo vizijo nica odpotujes. 
Podobna sva si. 
Ves, Ne ni prepoved. 
Ves, Ja ni potrditev.
 

Objavil/a Neva, v 21-10-2006 12:02,
2. Skupaj v tišini
Hmm, moja zadnja pesem, uradno objavljena...potem sem zablodila na luno... 
Prebrala sem napisano, večkrat...tako je kot bi pisal nekdo, ki me pozna in kot nekdo, ki ga poznam...kar zabolelo je spet nekaj česar nisem hotela čutiti več. 
Tako je pač življenje...
 

Objavil/a morigenes, v 21-10-2006 13:23,
3. skupaj v tisini
Bral sem tvoje pesmi in ta se me je dotaknila, zacutil sem izkusnjo, ki drsi ob v njej,zato sem ti poklonil to, ki se mi je zdela sorodna.  
V tvojih pesmih sem zacutil tisto tiho, iskreno otoznost, kot solzo resnice in hrepenenja, ki je nimamo komu pokloniti vcasih, cudezu bivanja morda...
 

Objavil/a Neva, v 21-10-2006 13:52,
4. Skupaj v tišini
Hvala. Res lepo. 
Nevenka
 

Objavil/a Stella, v 10-02-2007 14:00,
5. Skupaj v tišini
Všeč, mi seže; vidim, da imaš rekord v št.p.; super; čestitam!
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 



Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo