Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Nekje pod češnjo lebdim. V iluziji življenja utripam. Razpadla sem na milijarde malih belih cvetnih listov.
In če bi jih pogledal iz zraka bi ugotovil, da sem postala pesem. Tiho ti pojem vse tisto kar že veš pa nočeš vedeti. Tu sem. Kot sem bila. Veter me nosi v neskončnost časa. V vesolju delam družbo zvezdam dokler spet ne sublimiram na nekem četrtem planetu sedmega osončja. Objemam praznino, povzročam viharje in sem. Živa namreč. Čeprav me sploh ni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
