| Napisal/a _nixi_, v sobota, 17. jun. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
I told you a thousand times before that I’ll stop with this shit…
I told you a thousand times before…
Ey yo kolkokrat ti še morm povedat,
da je konec s to traparijo,
da konc je z mularijo…
lej sej probam pisat kaj druga ampak resnica pač boli,
naj boli, naj gori.
Naj se žge ta svet v plamenih ker si druga tak ne zasluži,
in vem da ne bo nič drugače tud če cel svet skuži,
kam smo prišli in kam v prihodnosti gremo,
da zdaj ni več tako da pomaga ti lahko samo objem, yo.
In ne spreminjat teme, ko ta naleti na vandalizem,
Ker vsi vemo da smo vsi vandali in da po svoje si želimo absolutizem…
Nekateri ljudje bi raje imeli fizično bolečino,
In si želijo da bi psihično nekdo prekino.
Vem da to skeli, vem da boli.
A tako se je človek odločo in hkrati ve da roko v ogenj moli.
Boj se ognja ki gori v temi noči,
Saj ta ogenj najbolj opeče ker toplote ne dobi.
In če korakaš po ulci z odprtimi očmi,
Boš vido mnoge plamene, kakšne plamene če v njih sam še žerjavica tli.
To so izgubljeni otroci, narkomani, nimfomani.
Ki si ne znajo pomagat in si niso sami krivi če so bili izbrani.
So samo otroci usode,
In boli ko kriza te v dušo zabode.
In ne dohajaj več mode,
Ker kaj pa tisti ko bi nuco obleke pa jih nemore dobit,
Ker ga jebe kredit,
In zato se gre zakadit,
Čeprav ve da bo smrdel po cigareti,
Ampak kdo bo pa opazo? Mogoče ti?
Ne odgovori pritrdilno ker bo vsak vedo da lažeš,
Daj zdaj je čas da svoj ego mal pokažeš.
Poglej kaj bi rad, poglej kakšen je tvoj cilj,
Delaj ga za tiste ki so ga pred davnim časom opustil,
Ker so jih zabil.
Je težko a vem da ne blefiram,
In vem da nisem nič drugačna, da tud sama teh ljudi ne podpiram.
Ampak jaz se trudim, res se, se trudim.
Da bi nardila uslugo drugim.
Da bolš bi se živeli, res me zdaj poslušaj,
Res me poslušaj in tud sam poskušaj.
Pa magari da samo brezdomca prijazno pozdraviš in se mu nasmehneš,
Tud s tem se da pomagat.
Ne omagat, če ti nasmeha ne vrne in se samo stran obrne.
V duši ti je odzdravil, se ti zahvalil.
In ceni to, da si ga sploh opazil.
Saj je že izgubil upanje na prijazen pogled,
On več ne sanja o deželi kjer cedita se mleko in med.
Nima več sanj, in obupava,
In tud on si družbe zaželi, ko zjutraj iz kavarne zadiši mu kava.
In midva drug drugega imava, ko on po mariborskih ulicah tava.
Takšno je življenje tega ubogega človeka,
Ki mu lastni lajf je že prepreka.
In zato ga tolko folka mimo seka.
Res je žalostna ta zgodba
A poglej resnici v oči, a zdaj boli?
Daj uživaj v tej bolečini,
Ker ti jo zdaj izkusiš, veš, marsikdo jo hlini.
In to so spomini, ki jih nerada delim,
Zato držim se svojih rim,
Trdno se držim jih za niti sanj, umazanije,
Dokler spet sonce v moj svet ne posije.
Solze izsuši mi iz obraza,
Pristopi druga faza, znebim se mraza.
A ko stopim gor na ulco že me stisne ko pogledam spet v ta svet.
Res… velikokrat rečem ta svet je za umret
In tako verjetno misli tudi ta brezdomec,
Njegove zgodbe še dolgo ne bo konec,
Ker jo povedal bo do konca to je njegova pravica.
In zato O.P.S.O. je naša kratica.
Otroci Pravice Sredi Ognja, to naše je ime.
Naj se razve,
Da sedaj hočemo pomagat temu svetu pridruži se nam tudi ti,
Čeprav te boli ta bolečina, te skeli,
nekdo te bolečine še vedno si želi.
Zapomni si to, naj te žene dalje,
Ker res ti povem, vsak svoj kralj je.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
mislm hudo....sam tko naprej 
